|
ČEBELA  |
Čebelar |
||||||||
|
ing. KREPEK MARJAN |
|||||||||
|
Dvorjane - Vurberk Dvorjane ležijo na obrobju Slovenskih goric z lepim razgledom na Dravsko polje. Le nekaj minut hoje pa smo na razgledni točki Vurberk ali na najvišjem hribu Slovenskih goric Grmadi. Dvorjane so sestavni del občine Duplek , ki meji na občino Maribor. |
|
||||||||
--VURBERK
Iz Dvorjan cesta zavije navkreber do naselja Vurberk. Tu se na razglednem slemenu nad Dravo ponuja čudovit razgled na Dravsko polje in vzhodna pobočja Pohorja. V bližini se nahajajo razvaline Vurberškega gradu, znanega že leta 1238. Prvotni grad je zrušil češki kralj Otokar II., nakar so Ptujski zgradili novega. Do leta 1945 so tukaj živeli Ptujski, Stubenbergi, Attemsi in nazadnje Herbersteini. Leta 1945 ga je bomba
rdiranje zaveznikov močno poškodovalo, zato je danes ohranjen le obodni del grajskega kompleksa z gotskim stolpičem in renesančnim vhodnim portalom. V bližini je župnijska cerkev sv. Marije iz leta 1336, ki je bila prezidana in povečana v 18. stol. V cerkev sta vzidana dva rimska figuralno obdelana kamna. V Vurberku je bilo nekoč tudi zajetje kraka vodovoda rimske Poetovie. ( mimogrede : ravno na tem mestu so v letu 2000 nameravali zgraditi odlagališče odpadkov )|
Market pod gradom 1 Vurberk 93 |
|
To je samopostrežna trgovina z bogatim izborom po ugodnih cenah.Naša posebnost v ponudbi je prodaja lastnega domačega medu, ki ga imamo pakiranega ali pa ga v oddelku delikatese sproti točimo v kupčeve kozarce.Prodajamo tudi osnovno čebelarsko opremo, ki jo čebelarji potrebujemo pri svojem delu s čebelami. |
|
Market pod gradom 2 Grajenščak |
|
To je klasična samopostrežna trgovina z bogatim izborom artiklov po zelo ugodnih cenah. |
Čebele
Čebelarimo na lepi sončni legi na obrobju Slovenskih goric , kjer čebele nabirajo med v čisti neokrnjeni naravi.
Poleg pridelave medu se ukvarjamo tudi z vzgojo matic za prodajo in pridelavo ostalih če
belarskih stvari.
Kot zanimivost prilagam opis prašilčka , ki je bil opisan v reviji SLOVENSKI ČEBELAR.
Izdelan je iz trdega polivretana v naši delavnici.
Prašilček za vzrejo matic - TROJČEK
Vzreja matic je za vsakega čebelarja velik izziv. Tako kot sem začel čebelariti z rojem,ki se je vsedel na bližnjem drevesu v domačem vrtu, sem začel tudi z vzrejo matic čisto od začetka. Prehoditi sem moral naporno pot, po kateri so me vodili izkušeni starejši prijatelji čebelarji, predvsem pa sem črpal znanje iz strokovne čebelarske literature.
Kot vemo, je v literaturi opisanih veliko načinov vzreje matic. Dokler se z vzrejo matic ukvarjaš amatersko, za lastne potrebe, pravzaprav ni pomembno, kateri način uporabljaš, ker se ves postopek lahko opravi kar v sklopu pridobitnih panjev.
V trenutku, ko se pojavi potreba ali želja po vzreji večjega števila matic , pa vprašanje tipa prašilčka postane najpomembnejše.
Nekaj let sem delal takorekoč z vsemi tipi , ki sem jih z
asledil v literaturi.Po izkušnjah s temi prašilčki sem si postavil kriterije za prašilček , s katerimi se vzrejajo matice najboljše kvalitete.
Pri takšnem prašilčku je pomembno naslednje:
- imeti mora dovolj veliko prostornino zaradi toplotnih razmer
- material naj bo trajen, odporen na atmosfero
- primeren naj bo za transport , tako glede stabilnosti kot zračenja
- omogočati mora enostaven način dodajanja tekoče hrane in pogače
- satiči naj bodo kompatibilni s standardnimi AŽ sati
- cena na enoto naj bo
čim manjša- možnost preživetja družinice v prašilčku preko zime
Potrebno je bilo veliko risanja ,računanja, kombiniranja in posvetovanja z izkušenimi vzrejevalci matic,da je prišlo do odločitve za izdelavo prašilčka , ki ga bom opisal v nadaljevanju.Pri tem želim poudariti, da stvar nikakor še ni dokončna in ne mislim trditi , da je prašilček idealna rešitev. To poudarjam zato, ker me v različnih pisanih virih velikokrat zbodejo v oči različni prispevki, s katerim
i avtorji predstavljajo kakšno rešitev, ki pa v praksi nima prave vrednosti.Prava rešitev se mora potrditi v času in pod različnimi vremenskimi pogoji.
OPIS PRAŠILČKA - TROJČKA
Osnovna enota je sestavljena iz treh satičev v velikosti ene tretjine AŽ sata.
S tem je dosežena dovolj velika prostornina prašilčka za vzrejo matic.
Da pa so toplotni pogoji še boljši, so trije prašilčki sestavni deli enega panjiča, torej imamo trojni prašilček. S tem je tudi cena izdelave občutno nižja, saj je porabljenega manj m
ateriala.Prašilčki so med seboj ločeni le s tanko pregradno steno iz ultrapasa ali pertinaksa, zato se med seboj grejejo.
Če pa pregradno steno izvlečemo, lahko enostavno povečamo prašilček na šest ali devet satov, postavljenih na toplo stavbo .To pa je že prostornina, podobna kranjiču
in je dovolj velika za prezimljenje družinice.
Material, iz katerega je prašilček izdelan, je trdi poliuretan. To je dober toplotni izolator,sorazmerno odporen na atmosfero, čebele ga ne grizejo in tudi cena je nižja od l
esa.Morda je majhna negativna lastnost v nepropustnosti vlage, vendar povišana vlaga, v primerjavi z ekvivalentnim lesenim panjičem, pri razvoju družin ni imela opaznega vpliva.
Zelo pomemben dejavnik pri prašilčkih je dodajanje hrane. V krmilnike lahko dodajamo tekočo hrano ali pogačo. Če družinico prezimujemo, pa lahko pogačo zgodaj spomladi dodamo pri žrelu od zadnje strani pod satiče.
Kako se vzrejajo matice v takšnem prašilčku, ne bom navajal, ker so bili postopki že velikokrat opisani.
Verjetno pa bo
zanimiv postopek, po katerem družinico pripravimo za prezimljenje.Ob koncu vzrejne sezone se odločimo, katero od treh matic (če še imamo vse tri) bomo prezimili. Odvečni matici odstranimo, čez nekaj ur izvlečemo pregradni
steni in tako imamo čebeljo družino na devetih satičih, postavljenih na toplo stavbo. Z združevanjem družinic ponavadi ni težav, ker so vse tri zaradi neposredne bližine podobnega vonja.
Zimsko zalogo hrane, v obliki sladkorne raztopine, dodamo družini v enega od krmilnikov nad satiči. Čebele so vedno rade jemale iz tega krmilnika in si naredile lepe zaloge hrane za zimo.
Po končanem krmljenju in pred nastopom zime panjiče zložimo v čebelnjak na primerni zavetrni sončni legi in delo je za sezono končano. Res so žrela zaradi majhnosti panjiča precej blizu drugo drugemu, toda niti enkrat se do sedaj ni pojavil problem ropanja.
Zgodaj spomladi, ko ocenimo, da je vreme že dovolj toplo, začnemo družinice dražilno krmiti. Dokler so panji naloženi v čebelnjaku, pogačo dodajamo pri žrelu, ki je obrnjeno nazaj.Družine se hitro razvijajo, ker so sati postavljeni na toplo stavbo, panj pa je sorazmerno primerne prostornine za hiter spomladanski razvoj.
Ko se družine dovolj razvijejo, panje prepeljemo na mesto,kjer bomo vzgajali matice. Od zdaj naprej krmimo prašilčke s krmilniki vsakega posebej od zgoraj.
Družine razdelimo na tri dele, odvzamemo matico, vstavimo ločilne pregrade in po standardnem postopku začnemo z vzgojo matic v treh enotah.
Panj postavimo tako, da so žrela obrnjena v smereh V - J - Z .
Delo s tako nastavljenimi prašilčki je hitrejše, ker vedno delamo pri treh naenkrat.
Seveda je zaželjeno , da delamo s prašilčki tako, da so vse tri enote v enakem stanju. Vse naj bodo brezmatične ,naj imajo matičnike , neoplojene matice , ali matice , ki zalegajo. Toda večkrat to ne gre (izguba matice). Če pa so družine v dobrem stanju, nimajo večjega vpliva druga na drugo.Tu se zopet pojavi prednost trojnega prašilčka, ker lahko pregrado enostavno izvlečemo in sosednji družinici združimo, potem pa ju po potrebi spet ločimo. Zaradi velikosti satiča, ki izhaja iz AŽ mere, je možna tudi kombinacija s sestavljenimi tremi satiči, vstavljenimi v normalne panje.
Po dosedanjih izkušnjah je poliuretan ustrezen material za izdelavo panja. Je lahek , celice p
a so zaprte, nepropustne za vodo in zrak, tako da se vode ne more napiti , tudi če je potopljen. Čebele ga ne grizejo, ima boljše toplotne lastnosti kot les in je zelo odporen na atmosfero. Leseni panji , ki sem jih začel uporabljati istočasno, so že precej poškodovani in potrebni pleskanja, na poliuretanskih pa se starost sploh ne opazi. So tudi izredno kompaktni. Pojavi se le vprašanje cene orodja oz. kalupa za vlivanje, ki mora biti za serijsko izdelavo skonstruirano zelo precizno. Poskusi z lepljenjem poliuretanskih plošč se niso obnesli, ker čebele na žaganih delih grizejo plošče. Pri vlivanju pa je površina gladka in zelo trda, tako da tudi pleskanje ni potrebno.Naj zaključim tako, da sem osebno s tem prašilčkom popolnoma zadovoljen. Vsi, tudi komisije za nadzor registriranih vzrejališč matic, so nad tem načinom navdušeni in prepričan sem , da se bo "prijel".
Krepek Marjan, ing. marjan.krepek@siol.net
Na začetek
